"Morda smo Slovenci Primožu Peterki premalo pomagali"

Foto: Uroš Skaza

Danes si slovenske smučarske skoke težko predstavljamo brez vrhunskih uspehov, a temelje zanje so postavljali junaki, kot je Matjaž Debelak. Čeprav dobitnik dveh olimpijskih odličij iz Calgaryja v smučarske skoke ni več vpet, pa s svojo prisotnostjo pod Rajhovko opominja, da so sanje o osvajanu kolajn v teh krajih doma že zelo dolgo.

Smučarske skakalke do ene najlepših preizkušenj v svetovnem pokalu na Ljubnem ob Savinji ločita le še slaba dva tedna. Pesti za slovenske tekmovalke bo tam pravgotovo stiskal tudi Matjaž Debelak, ki prebiva le streljaj od skakalnice pod Rajhovko.

Konec igračkanja v Franciji, Nik Mujanović podpisal za velikana

Odbojka

18:05 1

Odbojka

18:05 1

Obupani Američan: Mogoče je čas za selitev v Evropo

Košarka

16:46 0

Košarka

16:46 0

Danes 60-letnega nekdanjega smučarskega skakalca mlajša generacija bržkone ne pozna najbolje, se ga pa zagotovo še kako dobro spomnijo nekoliko starejši, ki so ga let 1988 z navdušenjem spremljali na olimpijskih igrah v Calgaryju, ko je na posamični tekmi slovenskemu skakanju priboril zgodovinsko prvo bronasto olimpijsko kolajno, dan pozneje pa se je na ekipni preikušnji skupaj s Primožem Ulago, Matjažem Zupanom in Miranom Tepešem razveselil še srebra.

Zaradi težav s poškodbami je kariero sklenil že leta 1990 pri vsega 25 letih, nov izziv pa našel v podjetništvu, saj je skupaj z ženo odprl trgovino s športno in zaščitno opremo, ki le streljaj od Ljubnega obratuje še danes. Leto 2025 zaključuje kot “sveže pečeni” upokojenec, ki pa mu, tako kot številnim penzionistom, zmanjkuje časa za vse stvari, ki jih želi postoriti. Kljub temu smo izjemno zgovornemu in prijetnemu sogovorniku uspeli ukrasti nekaj časa za Sportklubov zadnji nedeljski intervju v tem letu.

Pogovarjava se le streljaj od ljubenske skakalnice. Zgolj slučaj, ali ste si kraj prebivanja izbrali prav zaradi bližine smučarskih skokov?

Tradicija smučarskih skokov v štajerski regiji je dolga, vse skupaj pa se je spreminjalo po obdobjih. Trenutno je Ljubno številka ena, v naših časih pa so bile to Braslovče in Velenje. Takrat je bilo več klubov, ki so ves čas sodelovali: Mislinja, Braslovče, Velenje in Ljubno. Prva plastična skakalnica v regiji je bila prav v Braslovčah.

V takšnem okolju verjetno ni bilo težko začeti trenirati smučarske skoke, kajne?

Začeti ni bilo težko, ker je bil oče tisti, ki nas je ves čas spodbujal. Tekme so bile takrat v vseh teh krajih, ki sem jih naštel. Tudi ko smo bili še majhni, so bili to začetki tistih znanih tekmovanj pod okriljem Cockte, če se ne motim. Če na eni strani ni bilo snega, smo šli pa drugam – na Ljubno, v Velenje ali Mislinjo. V občini Braslovče sta bila takrat celo dva kluba: Braslovče in Andraž. V Andražu pri Polzeli so bile tri skakalnice. Vse je bilo med seboj povezano. To so lepi spomini.

Ste na Ljubnem veliko skakali?

Kar precej. Čeprav sva z bratom Janezom že pri desetih ali dvanajstih letih odšla v Ljubljano. A začeli smo v v dolini, v Braslovčah. Naš oče je vse skupaj povezoval, prav tako inženir Alojz Jevšenak iz Velenja, ki je projektiral skakalnice po celotni okolici. Brez takšnih ljudi naših uspehov ne bi bilo.

Štajerska je bila takrat nekoliko odmaknjena. Spomnim se, da včasih ni bilo snega in so bili vsi slabe volje, ko smo morali hoditi v Planico ali na Pokljuko. Potem pa se je začel razvoj tudi tukaj. Braslovški klub je v sodelovanju z drugimi klubi in domačini na Dobrovljah naredil 20- in 40-metrsko skakalnico. Ker v dolini ni bilo snega, so prvo skakalnico s snegom naredili celo na Golteh. Tam so bile celo tekme republiškega ranga na 25-metrski skakalnici.

Pravite, da ste hodili tudi na Gorenjsko. Je že takrat obstajalo rivalstvo med Štajerci in Gorenjci?

To rivalstvo je vedno bilo in vedno bo, a v tem ne vidim nič slabega. Malce ste me prehiteli, a želel sem povedati, da je bil moj oče v mojih očeh pravi politik, znal je povezovati ljudi. Naš prvi pravi trener v Braslovčah je bil Marjan Mesec, ki je okoli leta 1973 ali 1974 nehal skakati. Takrat je bil državni prvak in rekorder, eden naših najboljših. Oče ga je prepričal, da je postal trener in pod njegovim vodstvom sem pri devetih letih postal republiški oziroma državni prvak.

A ker je bil Marjan iz Kranja in se mu je bilo daleč voziti sem, smo kasneje pogosto prespali pri njem v Besnici pri Kranju in hodili skakat na Gorenjo Savo ali na Šmarjetno goro. To so bili naši začetki. Ko je oče videl, da lokalni pogoji niso več dovolj za tisto, kar si je želel za naju, naju je začel voziti v Kranj in nato v Ljubljano, kjer je bil sistem dela že drugačen kot v Kranju. Z vrstniki in trenerji, s katerimi sem takrat skakal, sem še vedno v stiku, tako da kakšnega rivalstva vsaj med nami zagotovo ni. A za dobrobit športa je tudi rivalstvo dobro.

Danes je Ljubno zibelka ženskih skokov. Kako je bilo pred štirimi desetletji?

Skoki so takrat veljali za izrazito moški šport, so pa poskusila tudi dekleta. Spomnim se vrstnice mojega brata, Metke Pibernik. Bila je iz okolice Kamnika. Do 15. leta je bila tako dobra, da je premagovala vse fante. Potem pa so prišle telesne spremembe, možnosti za napredek ni bilo, pa še premalo vrstnic je imela, zato je odnehala.

Ljubno zdaj doživlja pravi športni razcvet.

Na Ljubnem so bile že v 60. letih lepe tekme na 65-metrski skakalnici, kjer so nastopale generacije od Janeza Polde dalje. Za razcvet ženskih skokov na Ljubnem pa se moramo zahvaliti domačinu in gospodu iz vaših vrst, novinarju Benu Hvali. On je navdušil širšo javnost. S pomočjo sponzorjev, kot je Jože Mermal iz BTC, ki je prav tako od tukaj, so projekt pripeljali na mednarodno raven.

So smučarski skoki v vašem času že veljali za nacionalni šport ali ste bili v senci alpskih smučarjev?

Vedno smo bili v senci alpskih smučarjev, čeprav sta imela Primož Ulaga in Miran Tepeš v svetovnem pokalu včasih že boljše rezultate kot alpinci. Toda Križajeva generacija je bila v Jugoslaviji nedotakljiva. Šele po olimpijskih igrah v Calgaryju se je to začelo obračati. Danes so skoki daleč spredaj. Spomnim se, da so nam na smučarski zvezi včasih govorili: “Mi vam priskrbimo sponzorje na račun naših rezultatov.” (smeh) Potem se je čez noč obrnilo.

Sedaj se vse načrtno dela, ko sem jaz skakal, pa so bili šele začetki. Tudi v Ljubljano smo se preselili, ker je bil tamkajšnji klub Ilirija prvi, ki je začel sistematično delati z mladimi. Od desetega leta dalje sem moral pisati dnevnik treningov. To je v Slovenijo prinesel češki trener Zdenek Remsa. On je bil avtor čeških uspehov z Jirijem Raško na čelu in številnih premikov v smučarskih skokih.

Na Fakulteti za šport je usposobil ljudi za testiranja in meritve ter prvo generacijo trenerjev. In tako se je začelo. Najprej Ulaga in Tepeš, nato moja generacija, za nami pa Matjaž Zupan, moj brat Janez in Franci Petek. Kasneje sta to prevzela Bojan Jošt in Jelko Gros. Bojan je meritve opravljal kar doma v svoji hiši. Pozneje so pot, ki se je začela v Ljubljani, nadaljevala v Kranju, z Janijem Grilcem, Sandijem Čimžarjem in Bogdanom Norčičem. Zdaj imamo to, kar imamo in lahko uživamo.

Torej ste bili skakalci tudi finančno podhranjeni v primerjavi z alpskimi smučarji.

Smučarski skoki niso množičen šport. Alpskih smuči se proda ogromno, skakalne smuči pa za podjetja kvečjemu predstavljajo strošek. Kot športnik to težko razumeš. A takrat o denarju nisem razmišljal, pomembno mi je bilo le, da sem bil zraven. Za razliko od alpskih smučarjev, sam nikoli nisem imel profesionalne pogodbe, niti ko sem osvojil olimpijsko medaljo.

Lahko pa se zahvalim domači občini in tekstilni tovarni, kjer so me zaposlili, da so mi tekla leta delovne dobe. To mi je zdaj prišlo zelo prav pri pokoju. Medtem ko so nekateri drugi študirali in niso imeli urejenega statusa, sem jaz imel to varnost. Imava pa z ženo že 35 let tudi družinsko podjetje Čaplja. V določenem obdobju sva se tako sama prebijala naprej.

Matjaž Debelak o nenavadni prigodi z letalom:

Spomnim se svojega prvega poleta z letalom, s katerim smo odpotovali na trening na Norveško. Ko smo se vračali domov, je nekdo želel zamenjati svoje mesto v avtu za moje na letalu, ker smo po 14 dneh komaj čakali, da pridemo domov. V Köbenhavnu smo se vkrcali na staro letalo takratnega jugoslovanskega prevoznika JAT, ki je bilo povsem dotrajano. Ko smo se začeli premikati po stezi, se je kar naenkrat začelo močno kaditi iz motorjev, ki so se vžgali. Nastala je panika in ustavili smo se kar sredi steze.

Dobro se spomnim, da je Primož Ulaga sedel pri oknu, Miran Tepeš pa je miril. Odprli smo zasilne izhode in poskakali čez krila, spodaj pa so že bili gasilci. Preživeli smo noč v hotelu, naslednji dan pa so letalo popravili in nas z istim letalom poslali naprej. Ko smo leteli proti Beogradu, je bila v letalu grobna tišina, ko smo se dotaknili tal, pa je sledil ogromen aplavz olajšanja. (smeh)

Danes skakalci trenirajo v vetrovnikih, njihova telesa merijo z laserji, dresi pa so opremljeni s čipi. Je to še šport, kot ste ga poznali vi?

Zdaj so smučarski skoki lepši. Po 90-ih letih so stvari tako zelo napredovale, da če nisi del skokov, vsem spremembam ne moreš slediti. Sam vidim, da če bi se zdaj mešal vanje in skušal deliti nasvete, bi napravil več škode kot koristi. Zdaj uživam in spodbujam naše tekmovalce ter hkrati upam, da uspehi, ki jih Slovenci dosegajo, trajajo čim dlje.

Podobno kot smučarski skoki so se skozi leta spreminjale tudi olimpijske igre. Na vaših edinih v Calgaryju leta 1988 je blestel pokojni Matti Nykänen. Menda je veljal za posebneža. Kako se ga vi spominjate?

Jaz se ga spominjam drugače, kot ga predstavljajo danes. Bil je izjemno dober skakalec, korak pred vsemi. Na olimpijadi sva bila na tekmi precej skupaj. En skok je bil on najdaljši, drug pa jaz. Prvič sva se srečala in skupaj skakala leta 1985 v Planici, ko sem kot predskakalec malo zamudil svojo priložnost za svetovni rekord – takrat sem dosegel tretji rezultat vseh časov. Če bi bil vrstni red obraten …

Matti se je sicer rad poveselil, a njegove težave z alkoholom so se v pravem obsegu pojavile šele kasneje, po karieri. Danes so športniki bolj ozaveščeni, pa tudi sistem jih prej ustavi. Pri Mattiju je bilo tako, da so ga po karieri vsi vabili povsod, ob sebi pa je imel napačne ljudi. Žalostna zgodba. Podobno smo Slovenci morda premalo pomagali Primožu Peterki, ko je bil na vrhu. Karkoli je naredil, je bilo super, ko pa so stvari šle predaleč, pa se je zgodilo, kar se je. Danes se na srečo te stvari obravnavajo drugače, bolj strokovno.

Kaj sta si z Nykänenom dejala, medtem ko sta si delila olimpijski oder za zmagovalce?

Tega se pa ne spomnim. Takrat je bilo kot iz sanj. A na ves rompompom, ki je sledil, nisem bil pripravljen. V tistem okolju se nisem najbolje znašel in sem se raje skril, kot da bi bil v središču pozornosti. Saj sem bil, a na to nisem gledal tako kot ostali.

Kariero ste končali zelo mladi, pravzaprav na vrhuncu. Se je bilo težko sprijazniti s takšno odločitvijo?

Imel sem težave z zdravjem, med drugim tudi s kolenom. Ko sem se ravno sestavil, je prišla nova poškodba. Na koncu ni šlo več. Ko sem nehal, sem bil še vedno med najboljšimi tremi v državi, v svetovnem merilu pa nisem imel več pogojev, pa tudi stil skakanja se je začel spreminjati. Preprosto sem se moral postaviti v drugo vlogo, saj sem zaradi kolena komaj hodil.

Prej ko športnik po zaključki kariere sprejme novo vlogo v življenju, lažje mu je. Vsak človek je na svet poslan z določenim namenom. Meni je bilo v skokih namenjeno, da sem dosegel, kar sem. Pokazal sem, da se da tudi na drugačen način priti do vrha. Ko mi je to uspelo, sem videl, da ne morem več.

Je pa v smučarskih skokih še vedno aktiven vaš brat Janez, ki je glavni trener ukrajinske reprezentance.

Janez je bil od nekdaj z dušo in telesom pri športu, to je njegovo življenje. Pri meni je bilo drugače. Skakal sem, dokler sem lahko in povrnil tisto, kar so vlagali vame. Ko ni več šlo, sem vedel, da moram po karieri poskrbeti za družino.

Omenili ste, da imate družinsko podjetje Čaplja. Je zgolj naključje, da se imenuje identično kot objekt Nordijskega centa v Planici?

Pri nas ni bilo nič načrtovano, vse se je zgodilo naključno. Z ženo sva se leta 1988 poročila in kupila stabovanje na ljubljanskih Fužinah. Ravno takrat so tam gradili tudi objekt za poslovno dejavnost in ostal jim je še en manjši prostor, ki je bil naprodaj zelo poceni. Z ženo sva ga s pomočjo kredita kupila, po koncu moje športne kariere pa sva sprva načrtovala, da bi v njem imela Elanovo trgovino pod najnim imenom.

Da jo poimenujeva Čaplja, in sicer po planiških čapljah, je predlagala Elanova arhitektka, vendar pa sem moral za to pridobiti dovoljenje iz Planice, ki je imela v svojem logotipu tri čaplje. Spomnim se, da so mi dejali: “Ti si prvi, ki je dobil olimpijsko medaljo v skokih, lahko imaš eno čapljo.” In tako je nastala Čaplja, ki obratuje še danes. Sta pa takrat v Ljubljani obratovali tudi trgovina s športnimi dresi Žolna in in gostilna Štorklja pri ljubljanski porodnišnici, zato so nas stalno zamenjevali.